foto Bojan Brecelj
Moje ime je Borut Peterlin. Svetloba me je obudila 14.11.1974 v Kopru. Od rosnih let mojega življenja je ostala le meglica, meglica Ilirske bistrice. Čas me je naplul na slonokoščeno obalo Straže pri Novem mestu. Z lokalno herojinjo Jožico Venturini sva se skupaj borila za svobodo v Osnovni šoli v Vavti vasi. Jožica je padla, dvakrat. Prvič so jo ubili, drugič izbrisali. Slava ji.
Naslednjega jutra sem se zbudil na Sredji lesni tehnični šoli. Prvi letnik sem bil prepričan, da še vedno spim in se bom zdaj, zdaj, zbudil v svoji koži. Ko se je to končno zgodilo, me na žalost ni bilo doma in o tem ne vem nič povedati. Vem samo, da me je oblika kože strašno utesnjevala. Moje telo pa se je samoglavo oblikovalo, ne meneč se na gravitacijski zakon. Tam sem jo spoznal, SVETLOBO. Nedolžnost mi je kruto vzela, ko sem se je dotaknil.
Besedo fotograf sem spregovoril pri šestnajstih in žejen zagledal, tam v daljavi, oazo z imenom Praga. Študent naj bo in so ga zaprli v Kafkin grad imenovan F.A.M.U. (Filmova a Televizni Fakulta Akademie Muzickych Umeni). Znanje so mi poklonili, toda popolna anamneza, povzročena z hinavskim nasmehom in hladnim stiskom rok, mi ne da govoriti. Oblak emocij je še vedno pregost. Moja največja slabost je, da ne sklepam kompromisov in moja največja prednost je, da sem en velik kompromis.
Kot duhovni samorastnik, sem vedno vedel kako mi je ime, samo nikoli ga nisem uspel izgovoriti. Starši me poznajo in iz previdnosti me niso naučili določenih besed. Vzgojen sem bil, da bi preživel celo na Marsu, a tu se utapljam v udobni in nezahtevni sivini.
Kot moj največji umetniško-mazohistični dosežek, šteje serija Zombiji. Ušla mi je z vajeti in se ožigosala kot Fotografija leta 97. Naslednjega leta se mi je rodil otrok po imenu Rock Otočec. Dobil je nagrado za reportažni nasmeh leta. Letos sem štopal Malega princa, ki me je zapeljal v medprostor čustev.
S Fotografijo neslišno drsim za resnico in poslušam reglanje razuma in tuljenje lačnih src. Razum ne sledi podob, le srce šumi tam zadaj. Za konec bi se Vam opravičil, za vse tiste stvari, ki jih še omeniti ne morem. Šumenje srca odmeva razumu kot renčanje steklega psa.
Borut Peterlin