V letu 1999 je Arhiv Republike Sovenije prevzel v varstvo skoraj 12.000 diapozitivov, ki jih je Jakac posnel med leti 1946 in 1989. Diapozitivi so iz mnogih Jakčevih potovanj po svetu in predstavljajo nacionalno kulturno dediščino. Jakac je znan predvsem po dovršenih slikarskih umetninah, a se je uveljavil tudi kot snemalec s filmsko kamero in fotografskim objektivom. To njegovo privrženost dokumentarizmu je čutiti tudi v njegovih slikarskih delih, saj je v svojem času upodobil mnoge znane kulturnike, kot sta njegova vrstnika Miran Jarc in Anton Podbevšek, slikal pa je tudi takšne dogodke, kot je zamrznitev Krke. Med drugo svetovno vojno je s svojim čopičem ujel intimne trenutke trpljenja partizanov ali pa pomembne dogodke, kot je zasedanje AVNOJ-a.
Jakac je bil svetovni popotnik in je prepotoval številne evropske države od Italije pa do Norveške. Tam je nadaljeval pot do Nordkappa, kjer je občudoval polnočno sonce. Zvabila so ga prostranstva nekdanje mogočne sovjetske države, arhitektura starodavnih templjev v Indiji in prek Atlantika v Ameriko.
Doma je Jakac rad fotografiral etnografske motive, ki so ga od nekdaj privlačili. Pod Gorjanci in v okolici Trške gore je snemal stare, s slamo krite, lesene hiše, kozolce ter kmete pri delu. Veliko pozornosti je posvetil ljudskim običajem, kot je kurentovanje, kmečke ohceti in planšarstvo.
Božidar Jakac je zapustil neprecenljivo kulturno dediščino, ki je hkrati objektiven dokument časa in avtorski zapis roke oziroma očesa. Njegova kamera in fotoaparat sta odlično zapolnjevala vrzel, ko ni mogel slikati. Tako lahko z gotovostjo rečemo, da je bil fotografski zapis vsaj spremljajoči, če že ne neposredni vir slikarjeve in grafikove interpretacije motiva.
Borut Peterlin